S prijateljico sva si ogledali dolgočasen film in slabe volje hiteli iz kinodvorane. Kot vedno se ji je mudilo domov k ostareli materi, do odhoda mojega vlaka je bila še debela ura. »Kaj naj počnem do takrat?« sem se spraševala. Seveda, rešitev je bila kot vedno kavarna Evropa, kavarna sredi Celja, kjer smo se tako radi na kavici ali ob soku srečevali dijaki in študentje. »Punca, dobro si videti,« sem v mislih pohvalila samo sebe, ko sem vstopila in se zagledala v velikih ogledalih ob stenah kavarne. Vame je zrla vitka, vedno po zadnji modi oblečena atraktivna 18-letnica na pragu študijskih let, za katero se je rado ozrlo marsikatero moško oko.

In tudi ta večer ni bilo nič drugače. Počasi sem srkala sok, v ogledalu pa so se moji pogledi nenehno srečevali s pogledi črnolasega mladeniča živo zelenih oči. Vendar so bile te oči drugačne od oči drugih moških. Bile so oči, za katere pravijo, da v njih prebereš svojo usodo, in tudi oči, za katere se ti zdi, da se v njih zrcali duša človeka, ki ga poznaš že na veke. Kazalec na uri se je nezadržno bližal odhodu vlaka in tekla sem na postajo. »Gospodična, počakajte!« me je poklical fant iz kavarne, ki je hitel za mano. »V katero smer greste?«

»Proti Zidanemu Mostu in zelo se mi mudi, ker mi bo vlak vsak hip odpeljal,« sem mu med tekom hitela pojasnjevati. »Poslušajte me, tudi jaz sem od tam. Dovolite, da vas peljem domov.« Pogledala sem ga in še sama ne vem, zakaj, privolila, čeprav sem po njegovi govorici vedela, da si je fant to izmislil. Mogoče sem šla z njim, ker so me novi čevlji, ki sem si jih kupila ta dan in seveda zaradi neučakanosti tudi takoj obula, že pošteno ožulili, ali zaradi tega, ker je vmes posegla usoda. Usodnim srečanjem se namreč ne da izogniti.

V avtu sva se pogovarjala vse mogoče in beseda je nanesla tudi na to, koliko let štejem. »Prihodnji mesec jih bom dopolnila 19. Kaj pa ti?« Fant se je prešerno nasmehnil in mi zatrdil, da bo prihodnji mesec tudi on praznoval rojstni dan. »Tega ti pa ne verjamem. Samo to še reci, da imaš rojstni dan 3. maja,« sem bila že malce jezna. Zdaj se je njegov smeh spremenil v pravo krohotanje. »Točno 3. maja imam tudi jaz rojstni dan,« mi je med smehom zatrjeval. »Veš kaj, zdaj je pa zafrkancije dovolj. Pokaži mi osebno izkaznico,« sem ga izzvala. Na moje presenečenje mi jo je takoj izročil. Seveda sem videla, da nikakor ni iz Zasavja, kot je prej trdil, ampak najina rojstna datuma pa sta bila enaka. Pogovarjala bi se lahko še ure in ure, zdelo se mi je, da naju je ovila energija, tako lepa, tako silna, takšna, ki poveže srca za vedno. Bilo je pozno in morala sva se posloviti, kajti fanta je čakala še dolga pot domov. Poslovila sva se s poljubom in obljubo, da se bova prihodnji dan spet videla v Evropi. Obljubila sem mu, in sama te obljube ne bi nikdar prelomila. Fant se mi je namreč že vtisnil globoko v srce.

Prihodnji dan sem ga vsa vznemirjena nestrpno čakala na dogovorjenem kraju. In potem – razočaranje. Minute so minevale, loteval se me je brezup, njega pa od nikoder. Preplavile so me besne misli: »No, fino. Zdaj si pa lahko zapojem samo še pesem Vsi so prihajali, njega ni b’lo.« In res ga ni bilo, ni prišel na najin zmenek, srce pa mi je zalila žalost, kot je do takrat še nisem občutila. Droben glasek v moji duši pa mi je vseskozi govoril: »Pokliči ga vendar domov, saj ti je dal telefonsko številko.« In res sem našla listek in poklicala. Ni se oglasil on, oglasila se je mama in povedala, da je obležal doma z vročino in da bi bil vesel, če bi ga obiskala. Niti za trenutek nisem pomišljala. V novih čevljih z visokimi petami sem tekla na avtobusno postajo, kot da se mi je zmešalo, in tam, na peronu, je kot naročen stal avtobus, ki je bil pripravljen na odhod proti njegovemu kraju. Avtobus, ki je samo dvakrat na dan odpeljal v tisto smer, je čakal samo še name, da sem skočila vanj. Bilo je kot v knjigi Alkimist, kjer piše: ko ti je nekaj usojeno, vse stvarstvo teži k temu, da se to uresniči in izpolni.

»Ko prispeš v Štore, se oglasi pri vratarju v Železarni, da ti bo pokazal pot, ki pelje k nam. Smo malo izven Štor,« mi je prej po telefonu razlagala njegova mama. Vratar mi je prijazno pokazal pot, ki je vodila v strm hrib, in obenem gledal v moje čevlje. »Hja, ne vem, ali ste s temi petami ravno primerno obuti za tja gor. Pot je blatna, strma in kar precej naporna,« mi je razlagal, vendar ga nisem več poslušala. Ljubezen me je gnala naprej, kajti z njo v srcu si nepremagljiv. Takrat ti ni nič pretežko – lahko premikaš gore, prehodiš razdalje, ki jih drugače ne bi zmogel, ni ti treba ne jesti ne piti, ni ti treba poslušati glasbe, ker je je polno tvoje srce. Pogumno sem se lotila tega izziva in po kakšni uri hoje v hrib, lovljenju ravnotežja in izogibanja blatu zagledala prelepo cerkvico in hiše, razporejene okoli nje. In čez nebo se je v tistem trenutku razpela prelepa mavrica. Lepota njenih barv in barv narave okoli mene me je popolnoma prevzela, tako zelo, da sem za nekaj časa brez misli obstala. Mati narava mi je pripravila čudovito dobrodošlico. V srcu sem čutila, da sem prispela do kraja, kjer bom v prihodnosti živela. Vizijo, ki se mi je za trenutek prikazala, sem na silo prekinila in pohitela naprej, da bi čim prej prispela do njega – do ljubezni svojega življenja. Ko sva se zagledala, sem vedela, da je bila moja vizija prava. Čez dobro leto sva se poročila in letos praznovala 40. obletnico skupnega življenja.

Zdaj, po toliko skupno preživetih letih, vidim prispodobo svoje hoje k njemu z najinim skupnim življenjem. In življenje me je naučilo naslednje modrosti – skupno prehojena pot je mnogokrat strma in polna preizkušenj. Takrat, ko se nanjo podamo z novimi čevlji na nogah, imamo ob sebi najmočnejšo energijo v vesolju, to je energijo ljubezni. Od nas je odvisno, kaj bomo z njo počeli – jo ohranjali ali jo spremenili v energijo sovraštva. Srečna sva, da nama je uspelo. Kljub marsikaterim težavam nama je vedno uspelo priklicati mavrico.